Razpad Sovjetske zveze in Jugoslavije ter razglasitev neodvisnosti Ukrajine in Slovenije leta 1991 sta povečala zanimanje ukrajinskih in slovenskih raziskovalcev za probleme narodov in vprašanje njihovega oblikovanja. V Ukrajini so to odražale raziskave, ki so se nanašale na določeno zgodovinsko gradivo.
V raziskavah priznanih slovenskih strokovnjakov vidiva željo, da bi dokazali pravico do združitve slovenskih pokrajin z odrezanimi v letih 1868 in 1920, to je s Primorjem in Koroško, pri čemer upoštevava tudi programe slovenskih političnih in kulturnih organizacij ter mnenja posameznih osebnosti o slovenskem nacionalnem vprašanju in jugoslovanstvu. V tem pogledu bova obravnavala zgodovinski razvoj na Slovenskem, povezan z vprašanjem oblikovanja naroda in nacionalne države v modernem in novejšem času. To vprašanje je imelo predvsem praktičen pomen, ki se je kazal kot nujna potreba tedanjega, za Slovenijo pa tudi današnjega zgodovinskega časa.
Kaj je torej nacionalna ideja? Zakaj je slovenska prav slovenska ali ukrajinska prav ukrajinska? Kako se razlikujeta med seboj in v čem sta drugačni od beloruske, poljske ali srbske? Nacionalna ideja namreč ni le nabor zgodovinskih simbolov, sloganov in socialne varnosti. Nacionalna ideja je skupen cilj in dolgoročna strategija za razvoj družbe, medtem ko je politična ideja način udejanjanja nacionalne ideje, državna ideja pa način udejanjanja politične ideje.
Ko govorimo o ukrajinski nacionalni ideji, vidimo, da je bila v življenju in ustvarjalnosti znanega ukrajinskega pisatelja M. Draj - Hmare dominantna; nacionalno je, tudi v povezavi s socialno humanistično idejo, povezoval z univerzalnim. Ko je v letih 1915–1917 v Sankt Peterburgu študiral slavistiko na Univerzi v Petrogradu, se je M. Draj - Hmara počutil kot pravi Ukrajinec. Maja 1917 se je vrnil v Ukrajino, v Kijev, kjer je aktivno sodeloval pri narodnem preporodu ukrajinskega naroda.
M. Draj - Hmara je v letih 1918–1923 kot zasebni docent predaval na Univerzi v Kamenec-Podolsku, kasneje pa je bil profesor občega slovanoslovja. Univerzo v Kamenec-Podolsku je imenoval »trdnjavo« nacionalizma in temelj izobraževanja študentov v izrazito nacionalistični smeri. Svoji ženi Nini Petrovni je priznal, da se je čutil Ukrajinca, in poudaril, da bo na tej poti vztrajal in raje umrl, kot da jo opusti. Njegova obljuba se je izkazala za usodno, kar dokazuje njegova prezgodnja smrt v taborišču na reki Kolymá (v »kameni vreči«) 19. januarja 1939. V zapisniku zaslišanja je svojo dejavnost na univerzi označil za kontrarevolucionarno in svojo zavest kot nacionalistično: »V letih 1918–1923 sem bil član profesorskega kolektiva Univerze v Kamenec-Podolsku, kjer nenacionalistov ni bilo.«
Ruski imperij je tako kot Avstro-Ogrska vključeval slovanske narode. Vendar so bili v Rusiji slovanski narodi večinski, zato je bilo oblikovanje nacionalne zavesti med Poljaki, Ukrajinci in Belorusi veliko intenzivnejše kot med avstrijskimi Slovani. V Avstro-Ogrski sta bila večinska naroda Nemci in Madžari, ki sta se etnično zelo razlikovala. To je spodbudilo širše sodelovanje avstrijskih Slovanov pod ideološkimi slogani panslavizma in njegovih drugih pojavnih različic, kar se je odražalo predvsem v politiki Hrvatov in Slovencev po porazu Avstrije v vojni z Italijo leta 1868.
Med slovenskimi kulturnimi in političnimi osebnostmi, ki so dosledno zagovarjale nacionalno idejo, lahko omenimo slovenskega narodno socialnega političnega agitatorja in organizatorja, pisatelja in novinarja Frana Radeščka. Prvič je moral zapustiti Slovenijo leta 1911, ko je odšel na Češko. Drugič pa je od 1912 do 1921 bival v Srbiji, kjer je sodeloval s srbsko vojsko. Povod za prvo Radeščkovo začasno izselitev, ki je imela zanj dolgoročne posledice, sta bili njegovi politična in organizacijska dejavnost: bil je med vodilnimi pripadniki Narodno socialne stranke in je izdajal svoje glasilo. Po vrnitvi s Češkega je 12. avgusta 1912 pripravil prvi kongres slovenskih narodnih socialcev v Ljubljani. Ponovna Radeščkova dejavnost je bila povod za drugo, usodnejšo izselitev jeseni leta 1912. Leta v emigraciji – predvsem v vojnem času, ko se je soočil s srbskim razumevanjem jugoslovanstva –, so bila zanj prelomna in so bistveno vplivala na njegov politični in svetovnonazorski preobrat. Po letu 1918 je poudarjal zvestobo slovenstvu, »svojemu ljudstvu«. Leta 1921 se je v Slovenijo vrnil razočaran in idejno povsem preoblikovan. Skozi vse njegovo delovanje pa se je vlekla »rdeča nit« – prizadevanje in boj za samostojnost in avtonomijo slovenskega naroda, za nerazdeljeno in nedeljivo Slovenijo v mejah, zarisanih po prevratu leta 1918 pod Narodno vlado Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani (Narodna vlada) in z zakonodajnim avtonomnim deželnim zborom v Ljubljani.
Oživitev interesa nacionalnega oblikovanja se ne pojavlja le danes. Medtem ko angleška meščanska revolucija v 17. stoletju ni bistveno vplivala na družbeni razvoj evropske celine, je francoska revolucija veliko prispevala k razvoju liberalizma 19. stoletja. Ta je hkrati z mnogimi drugimi idejami prvič poudaril problem samoodločbe narodov, ki je neločljivo povezan z vprašanjem oblikovanja nacionalne ideje.
Praktična politika 19. stoletja je ponujala veliko gradiva za razmislek; pojav novih nacionalnih in političnih idej je potreboval zgodovinsko utemeljitev in razvoj sistema dokazov za narodne pravice, ki bi zadovoljil vse strani. V kolonialnem svetu in v skoraj vseh evropskih večnacionalnih državah je nacionalna ideja podrejenega naroda prišla v nasprotje z državnopravno idejo gospodujočega oziroma večinskega naroda.
Proces oblikovanja nacionalne ideje pri kolonialnih narodih Srednje in Vzhodne Evrope je zaradi več razlogov potekal počasi: odvisnost, ostanki fevdalnega sistema ipd. Fevdalna elita teh narodov je bila šibka, meščanstvo se je šele oblikovalo. Prav večetničnost pa je po svoje pospeševala nastanek narodnih gibanj in nacionalna ideja se ni začela oblikovati zgolj v meščanskih krogih, zato so jo tudi predstavljali z različnimi imeni – panslavizem, jugoslavizem, neoslavizem.
Ta proces se je začel v pomladi narodov sredi 19. stoletja. V drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja so podrejeni narodi začeli narodnoosvobodilni boj, poudarili nacionalno idejo in prispevali k padcu pruskega, avstroogrskega, ruskega in otomanskega imperija v letih 1917–1922 ter si utrli pot v neodvisnost.
Slovensko nacionalno idejo so leta 1848 oblikovali v programu Zedinjene Slovenije. Program je zahteval zaščito slovenskega naroda pred germanizacijo in združitev vseh slovenskih dežel, avtonomijo ter enakopravnost slovenskega jezika. Od vseh slovenskih zahtev je bila uresničena le ena – o slovenskem jeziku, vsaj v ustavi leta 1849.
Nadaljevanje programa je bilo »taborsko gibanje«, ljudska zborovanja, na katerih so zahtevali nacionalno združitev v avtonomno enoto v okviru avstrijskega imperija. Toda po letu 1867, ko je Madžarska izsilila enak položaj svojega naroda z nemškim, so avstrijski Slovani spoznali, da morajo združeno delovati za svoje pravice; eni z idejo trializma, drugi z idejo avstroslavizma, mnogi so rešitev videli v jugoslavizmu.
V Ukrajini kot delu ruskega imperija se je nacionalna ideja v drugi polovici 19. stoletja razvila v drugačnih razmerah. V Rusiji slovanski narodi za svojo osvoboditev niso potrebovali ideološke in politične enotnosti, zato je bilo za ukrajinsko nacionalno gibanje v takratnih razmerah značilno »kulturništvo« (kulturno gibanje), ki je bilo deloma podobno slovenskemu taborskemu gibanju. Ukrajinci se niso spraševali o odcepitvi, temveč so se zavzemali za širjenje pismenosti in izobrazbe v maternem jeziku med širšim prebivalstvom. Zahteva je bila zavrnjena z Valujevsko okrožnico 18. julija 1863 in Emskim ukazom 30. maja 1876, s katerima so prepovedali uporabo ukrajinskega jezika.
Naj opozorimo, da sta avstroogrski in ruski imperij razpadla iz podobnih razlogov: medtem ko je v Rusiji prevladal družbeni dejavnik, je bil v Avstriji odločilen nacionalni; pri južnih Slovanih je zmagala ideja jugoslavizma, saj so ga podprle širše množice Slovencev, Hrvatov in Srbov.
Pomembno je, da so bili skoraj vsi nehistorični evropski slovanski narodi v času prve svetovne vojne organizirani kot vojaška sila v okviru cesarskih vojska. Po eni strani jih je mobilizirala osrednja oblast, po drugi strani pa so bili to prvi koraki k oblikovanju nacionalne avtonomije po koncu vojne. Takšen primer so poljske nacionalne čete v sestavi nemške in avstroogrske vojske.
V številnih avstrijskih polkih je bilo zaradi teritorialnega sistema rekrutiranja 70–80 odstotkov Čehov. Znana je zgodba o prostovoljnemu prehodu celotnega avstrijskega pehotnega polka na rusko stran, ki so ga zaradi njegove češke etnične sestave v vsakdanjem jeziku imenovali »praški otroci«. V Rusiji je Kerenskijeva vlada iz vojnih ujetnikov kmalu oblikovala češkoslovaško prostovoljsko legijo; 75.000 Čehov in Slovakov je sodelovalo v bojih z Nemci in Avstrijci tudi na ukrajinskih področjih (pri Zborovem julija 1917, pri Bahmaču marca 1918 itd.). Po vrnitvi v novoustanovljeno češkoslovaško državo so s svojimi bajoneti okrepili novorojeno republiko.
Glede na teritorialni sistem rekrutiranja je bilo značilno tudi oblikovanje posebne ukrajinske legije, imenovane »Sičoví strelcí«, saj je zahodni del Ukrajine (Galicija) od leta 1772 pripadal Avstriji.
Kot slovenski primer naj omenimo polke, v katerih je bila glavnina vojaštva slovenske narodnosti. Največ slovenskih polkov (pet) je bilo na italijanski fronti. upor v dodatnem bataljonu slovenskega 97. pehotnega polka konec maja 1918 v Radgoni. Slovenski častniki so bili razporejeni po različnih področjih in polkih avstroogrske vojske.
Iz mnogih razlogov in zaradi vojne kot glavnega vzroka so centralizirani imperiji povsem razpadli. Nehistorični narodi, ki so že takrat imeli svoje politične organizacije in vojaške strukture (te so zagotavljale oboroženo zaščito volje naroda) so razglasili svojo nacionalno suverenost. Med njimi so bile Poljska, Češkoslovaška, Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS), Finska, Ukrajina in baltske države. Razlika med Slovenci in zahodnimi Ukrajinci na eni strani ter Poljaki, Finci in Čehi na drugi strani pa je bila, da jim ni uspelo obraniti oziroma ohraniti svoje državnosti. Za kratek čas, od 29. oktobra do 1. decembra 1918, so Slovenci imeli popolno avtonomijo znotraj Države SHS, ki je bila ustanovljena v prehodnem času pred združitvijo zahodnobalkanskih Slovanov v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS).
Tudi Ukrajinci so poskusili izkoristiti svojo priložnost. Še v okviru Rusije so marca 1917 ustanovili svoje zakonodajno telo – Ukrajinsko centralno rado (UCR, Osrednji svèt), ki je razglasila ustanovitev Ukrajinske ljudske republike (ULR) v Kijevu. Novembra 1918 so v Galiciji razglasili ustanovitev Zahodnoukrajinske ljudske republike (ZULR). Prizadevanja Ukrajincev in Slovencev za zagotovitev državnosti so bila podobna. Proces oblikovanja ukrajinske nacije in slovenske nacije se ni razlikoval od načina oblikovanja drugih slovanskih nacij.
Žal v vzhodni Ukrajini proces oblikovanja naroda v začetku 20. stoletja še ni dosegel ravni zahodnih Ukrajincev. Zato ukrajinska konsolidacija med osvobodilnim bojem v letih 1917–1920 ni zadoščala za osamosvojitev. V očeh večine Ukrajincev je socialni vidik prevladal nad narodnoosvobodilnim, na kar so se zanašali boljševiki in belogardisti. Zgovoren primer je dejstvo, da so Čehi in Poljaki svojo državo gradili na dobro pripravljenih temeljih. V vzhodni Ukrajini je bila na oblasti Centralna rada s sedežem v Kijevu, ki sta jo vodila dva znana politika, zgodovinar Mihajlo Gruševski in pisatelj Volodimir Vinničenko. Za Ukrajino je bila nepričakovana celo razglasitev neodvisnosti v 4. Universalu Centralne rade januarja 1918. To je bil dokaz, da na ozemlju ruskega imperija ni bilo prave povezave in prave komunikacije, podeželje pa je bilo še posebej odrezano od vsakršnih informacij.
Čeprav je imela Ukrajinska ljudska republika pravno neodvisnost, so njeni voditelji še vedno izražali lojalnost »demokratični« Rusiji, ki že dva meseca ni obstajala. To so potrdili tudi ukrepi vlade hetmana Pavla Skoropadskega, ki je 14. novembra 1918 objavil tako imenovano Federativno gramoto (ukaz o federaciji) o zavezništvu z »belo« (belogardistično) Rusijo. Ideolog ukrajinskega nacionalizma Dmitro Dontsov je upravičeno pripomnil: »To, da je gramota razglasila federacijo z neobstoječo Rusijo, gramote ne opravičuje. Vprašanje državne neodvisnosti ni vprašanje taktike«.
V obdobju od 16. avgusta do 1. decembra 1918 so dejavnosti Narodnega sveta in Narodne vlade v Ljubljani pokazale podobna prizadevanja v slovenski politiki. V tem kratkem času so slovenski politiki zagovarjali jugoslavizem. Jugoslavizem, to je politično dejavnost skupaj s hrvaško politiko pri oblikovanju enotne Države SHS in kasnejše zveze s Kraljevinami Srbijo in Črno goro, so poudarili avgusta 1918, ko se je pravkar oblikovani Narodni svet v Ljubljani razglasil za del še ne obstoječega Narodnega vijeća Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu (Narodno vijeće). Narodno vijeće je na predlog Narodnega sveta 31. oktobra 1918 imenovalo Narodno vlado v Ljubljani. Narodni svet in Narodna vlada v Ljubljani sta imela v svojem nazivu besedo »naroden«, čeprav iz njega ni bilo razvidno, da gre za Slovenijo.
Težko si predstavljamo, da bi tako ravnali Carl Mannerheim, Tomas Masaryk ali Jozef Pilsudski. V času od 1918 do 1920 nacionalna ideja pri Ukrajincih in Slovencih še ni bila tako razvita, da bi se med njimi pojavil kak domači Mannerheim, Masaryk ali Pilsudski. Tako so morali biti Ukrajinci zadovoljni z obstoječimi kvazivodjami, kot sta bila npr. Volodimir Vinničenko ali Simon Petljura, ki sta s svojimi socialističnimi prepričanji izgubila najpomembnejše – narod. S socialističnimi eksperimenti in ozkimi prepričanji v postopno revolucijo v Rusiji sta povzročila razpršitev ukrajinskih narodnih moči. Vinničenko je zapisal: »Toda naš cilj, veliki, temeljni cilj, ni bila sama državnost kot taka. Naš cilj je bil preporod, razvoj naše narodnosti, prebujenje nacionalnega dostojanstva našega naroda in nujnost obuditve domačih oblik razvoja, pridobivanje teh oblik in zagotovitev njihovega udejanjanja. Državnost je torej le sredstvo za uresničitev tega pomembnega cilja.«
Neskončna protislovja v idejah o razvoju Ukrajine so pripeljala do hude sovražnosti znotraj ukrajinskega gibanja in popolnega absurda. Vinničenko je nenehno poskušal najti kompromis med ukrajinskim socialističnim gibanjem in boljševiki, ki so mu bili bližje kot ukrajinski socialisti, denimo Simon Petljura. Patološka naklonjenost M. Gruševskega k demokratičnim geslom in njegova nepripravljenost, da bi se rusko socialistično gibanje razdelilo, sta bili značilni za prvega ukrajinskega predsednika. V tem se je zelo razlikoval tudi od ukrajinskih socialnih demokratov Galiciji. Zato je Centralna rada pod njegovim vodstvom zapravila veliko časa, saj je omejila svoja prizadevanja le na zahtevo po avtonomnem položaju Ukrajine v okviru Rusije. Tako so v 3. Universalu, obenem z razglasitvijo ULR, zapisali tudi naslednje: »Ne ločujmo se od Ruske republike, ohranjajmo njeno enotnost, trdno stojmo na naši zemlji, zato da bi z našimi močmi pomagali vsej Rusiji, ki naj bi kot Ruska federacija postala federacija svobodnih in enakopravnih narodov.«
V ozadju teh lepih besed je stala zastrašujoča ideja. Avtorji navedene izjave preprosto niso razumeli objektivnega položaja. V mislih so imeli le enotno rusko meščansko republiko z začasno vlado Aleksandra Kerenskega na čelu in niso dojeli, da ta ne obstaja več. Soočiti so se morali s precej drugačno Rusko sovjetsko republiko. V takšnih razmerah izjava o pomoči meščanski Rusiji in življenju z njo v federativni republiki ni pomenila nič drugega kot združeno fronto z rusko kontrarevolucijo. Ta pa je, po drugi strani, trdno stala na stališču enotne in nedeljive Rusije in Ukrajincem ni priznavala nobenih pravic. Ob tem so se Ukrajinci izkazali za povsem zmedene. Glavna gonilna sila Ukrajine, utrujeni kmetje, so se predali anarhiji in ropanju ter niso priznavali nobene oblasti (Nikola Mahno in mnoge druge skupine anarhistov). Ko so odprli oči, je bila državna neodvisnost Ukrajine že izgubljena. Tudi to je eden od razlogov, da razumni in veliki patrioti niso postali pravi voditelji naroda.
Na revolucijo februarja 1917 je bil ukrajinski narod povsem nepripravljen, predvsem zaradi političnega neznanja in nezavedanja svoje elite, ki je večinoma ostala v ujetništvu iluzij. To je razlog, da voditelji Centralne rade Ukrajinske ljudske republike niso realizirali zgodovinske priložnosti in niso rešili ne nacionalnih ne socialnih zahtev ukrajinskega ljudstva. Prispevek te faze boja za osvoboditev v procesu oblikovanja ukrajinske nacije pa je bil v naslednjem:
a) Zelo hitro je bil premagan neenakomeren razvoj različnih delov Ukrajine. Dokaz je bil Akt zluke (Zakon o poenotenju) Zahodne ukrajinske ljudske republike in Ukrajinske ljudske republike (januar 1919). Ta Akt je jasno pokazal, da so se Ukrajinci, kljub zgodovinskim posebnostim, predstavljali kot celota, kot skupnost. Tako je ukrajinska nacija absorbirala oba zgodovinsko ločena dela ljudstva, kar je svet moral priznati, čeprav nekateri sosedje tega niso želeli.
Problem regionalnih razlik je bil zelo težak in zapleten. Raziskovalec z Univerze Harvard (ZDA) ukrajinsko-poljskega porekla, profesor Roman Szporluk (Šporljuk), posebej opozarja na dejstvo, da so bili procesi oblikovanja naroda v ruskem in avstroogrskem imperiju tako različni, da se je postavljalo vprašanje: Ukrajina – je to en narod ali sta dva? Dejansko le skupne etnične korenine (skupen jezik) niso dovolj za nastanek enotne nacije. Dejstvo je, da imajo tudi Avstrijci in Nemci skupne etnične korenine, toda ker so državljani različnih držav, so v daljšem zgodovinskem obdobju ustvarili dve različni naciji. Drugače so v začetku 20. stoletja ravnali ukrajinski intelektualci. Zavestno so poudarili geslo »sobornosti« (enotnosti) Ukrajine in si prizadevali ustvariti enoten standardiziran jezik, enotno kulturo, pozneje pa tudi enoten politični prostor. To je bil vsekakor izjemen dosežek. Ukrajinci iz Rusije in Avstrije so postali en narod – ne zato, ker so govorili isti jezik. Ravno obratno: najprej so se odločili, da bodo postali enoten narod, potem pa so začeli govoriti isti jezik.
b) Velik dosežek osvobodilnega boja je bil, da se je združeno ljudstvo zares začelo zavedati sebe kot naroda, saj so se pred tem s temi kategorijami ukvarjali le intelektualci – pa še to le en del. To spoznanje se je razvilo na raven, ki je boljševiki niso mogli prezreti. Boljševiki so priznali Ukrajince kot samostojen narod, se dogovorili o oblikovanju »Ersatz-države«, Ukrajinske sovjetske socialistične republike (USSR), priznali so tudi nekatere ukrajinske (kvazi)nacionalne simbole, vladne ustanove in ukrajinsko (takrat sovjetsko) elito. Seveda ne bi nihče v Moskvi privolil v to, če bi bilo mogoče ukrajinsko voljo prezreti. Toda moč narodne volje je bila takšna, da je Kremelj ni upal izzivati.
c) Izkušnje obstoja ULR so bile za ukrajinski narod zelo poučne. Ukrajinska družba ni kasneje nikoli več dvomila o nujnosti lastne države. Razpravljali so le o njeni obliki, o vstopu enih ali drugih političnih blokov na oblast, da bi to vsebino osmislili. USSR je dejansko postala prava naslednica ULR, med širšim prebivalstvom je vzpostavila zavest o nacionalnih državnih institucijah, državnih simbolih, domoljubje je dobilo ne le etnično, marveč tudi državotvorno vsebino.
Toda ustvarjanje Ukrajinske sovjetske socialistične republike ni bil cilj boljševikov, saj sploh niso nameravali braniti suverenih pravic svojih narodov v Zvezi sovjetskih socialističnih republik (ZSSR), ker sovjetske republike niso imele nobene suverenosti. Razlog za odpor teh republik do Moskve in oblikovanje samostojne republike že v osemdesetih letih je bil prozaičen – nepripravljenost prenesti svoje pristojnosti v moskovski center. Posledica je bila takšna, kakršne komunisti niso pričakovali.
V Sloveniji se je proces oblikovanja naroda odvijal po svoje. Boj za identiteto in prepoznavnost Slovenije kot posebnega naroda, ki ima pravico do obstoja, je potekal pod vodstvom katoliškega in liberalnega ter pozneje tudi socialističnega tabora. V 9. stoletju so predhodniki današnjih Slovencev padli pod frankovsko in kasneje habsburško zatiranje in ni bilo znano, da bi imeli svoje državnopravne tradicije ter jasno določene etnojezikovne meje. Na pariški mirovni konferenci 1919–1920, ki je določila meje Kraljevine SHS in s tem potrdila obstoj nove državne enote na mednarodni ravni, prizadevanja slovenskega dela jugoslovanske delegacije, da bi preprečili delitev Slovenije med štiri države, niso bila uspešna. Za vpletene države Slovenci niso bili poseben narod, bili so le sporno ozemlje, strateško pomembno za nadzor Jadrana. Primorje, mesto Trst in 340.000 Slovencev so pripadli Italiji, Koroška in 640.000 Slovencev – Avstriji, del Prekmurja – Porabje z glavnim mestom Monošter – pa je ostal na Madžarskem. V Kraljevino SHS, ki jo je svet dojemal kot razširjeno Srbijo, je bilo vključenih le 60 odstotkov slovenskega prebivalstva in ozemlja.
Proces slovenske državotvornosti je bil prekinjen že v zgodnji fazi, ko se je leta 1918 šele začelo oblikovanje nacionalnih organov oblasti v razmerah popolne avtonomije. Državotvorno prizadevanje so Slovenci pokazali tudi in v času vojaško-diplomatskega boja za združitev vseh Slovencev v mejah Kraljevine SHS v letih 1919–1920. V kratkem času so se pokazali pozitivni učinki rasti slovenske nacionalne identitete. Za celo stoletje naprej so bili jasno določeni strateški cilji in taktične naloge slovenske politike; takratna slovenska politika je vztrajno izvajala svoj program za zaščito »pred raztapljanjem« in za ohranjanje slovenskega naroda.
Glavno nalogo so nacionalno usmerjeni politiki in kulturniki videli v zaščiti slovenskega jezika, raziskovanju zgodovinskih dokazov lastne državnopravne tradicije in ohranjanju vsaj nekaterih dosežkov demokracije in samostojnosti, kar so jim onemogočale razne reforme v kraljevini. V letih od 1920 do 1929 se je vodilna slovenska politična stranka, katoliška Slovenska ljudska stranka pod vodstvom Antona Korošca z različnimi taktičnimi metodami političnega boja uprla očitni nacionalni unifikaciji. Ta se je začela že z ustanovitvijo Kraljevine SHS in bila dokončno določena z Vidovdansko ustavo, ki je Slovence, Hrvate in Srbe opredelila kot plemena »troedinega jugoslovanskega naroda«. Leta 1923 je po interni razpravi o nacionalnem vprašanju proti nacionalni unifikaciji nastopila tudi Komunistična partija Jugoslavije.
Leti 1928 in 1929 sta postali mejnik v procesu narodne emancipacije Slovencev in Ukrajincev. Politična kriza leta 1928, ki jo je povzročil umor Stjepana Radića, in uvedba kraljeve diktature 6. januarja 1929 v Jugoslaviji sta bili povod za vzpostavitev avtoritarnega režima, za odpravo preostanka demokracije, za intenzivnejšo nacionalno unifikacijo in centralizacijo države. Drugače je bilo v Sovjetski zvezi. Totalitarni režim je v letih 1928–1929 začel z denacionalizacijo, to je z rusifikacijo in preganjanjem narodnokulturnih osebnosti, s fizičnim uničevanjem ukrajinskih nacionalnih intelektualcev in množičnim preseljevanjem v Sibirijo. V letih 1932–1933 je režim izvajal celo genocid nad ukrajinskim ljudstvom. Vse to so vzroki, da se je boj nacionalno usmerjenih Ukrajincev s politične ravni prenesel na kulturno in izobraževalno področje. Na politične pritiske so se podobno odzivali tudi Slovenci.
Očitno je, da se je med vojnama ukrajinska nacionalna ideja izkristalizirala, zlasti v razmerah razdelitve Ukrajine na zahodno in vzhodno. Tudi Slovenci so bili razkosani na štiri dele, in le 60 odstotkov slovenskega ozemlja je do sprejema centralistične ustave Kraljevine SHS leta 1921 imelo določeno avtonomijo. Do leta 1929 pa so bili Slovenci sestavni del državnega imena jugoslovanske skupnosti – Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Slovenci in Ukrajinci so se po prvi svetovni vojni ponovno pojavili kot sestavni del večetničnih državnih tvorb. Na eni strani je to upočasnilo narodnoemancipacijski proces, na drugi strani pa je spodbudilo razvoj nacionalnih elit, ki so vodile nacionalno gibanje, ne le v Sovjetski zvezi in Jugoslaviji, pač pa tudi v diasporah, od leta 1918 tako ukrajinske kot slovenske.
Ne glede na vse težave, represijo in genocid je imelo sedemdesetletno bivanje Ukrajincev v sestavi ZSSR vsaj nekaj pozitivnih posledic:
Podobni procesi so v času druge Jugoslavije potekali tudi v slovenski družbi: a) oblikovanje nacionalne znanstvene in kulturne elite in njena združitev s politično elito, kar lahko ponazorimo z osebnostjo slovenskega zgodovinarja in politika dr. Janka Pleterskega; b) dvig narodne zavesti v osemdesetih letih 20. stoletja; c) vodilna vloga Zveze komunistov Slovenije pod vodstvom Milana Kučana v procesu decentralizacije Zveze komunistov Jugoslavije. Poleg tega sta bili Slovenija in Ukrajina v okviru svojih večnacionalnih federacij najbolj razviti in napredni na področju visokih tehnologij in industrije ter sta gospodarsko podpirali druge dele federacij; Ukrajino so upravičeno šteli za »žitnico« ZSSR. Podobni so bili tudi drugi razlogi izstopa Slovenije in Ukrajine iz svojih federacij.
Kot je razvidno, so bili procesi oblikovanja naroda v ukrajinski in slovenski družbi podobni. Čeprav neodvisnost Ukrajine in Slovenije v letu 1991 ni bila neposredna posledica oboroženega boja, ni bila božje darilo. Namesto tega se je osvoboditev v obeh državah pripravljala že pred tem (njene različne oblike so se izrazile že v prvi polovici 20. stoletja) in je bila precej logično nadaljevanje dolgotrajnega procesa oblikovanja naroda. Še več, obe republiki sta razglasili neodvisnost poleti leta 1991 in jo osvojili skoraj brez prelivanja krvi. Drugi narodi v okviru ZSSR in Jugoslavije niso bili v takem zgodovinskem položaju, da bi lahko izkoristili izjemne okoliščine leta 1991, zato so morali preživeti krvave nemire, državljanske vojne in razkole (ne smemo pozabiti vsaj Moldavije in Gruzije v Sovjetski zvezi, Hrvaške, Bosne in Hercegovine in Kosova v Jugoslaviji).
Opozoriti je treba, da je oblikovanje ukrajinske in slovenske nacije, ne glede na trajanje, intenzivnost in posebne zgodovinske okoliščine, potekalo po »scenariju«, ki je skupen vsem evropskim narodom. Ukrajinska posebnost ni bila vsebina tega procesa, ampak več oblik izvajanja tega »scenarija« na ukrajinskih tleh.
Drugače je s Slovenci. Vzpostavitev nacionalne države še ni odpravila vprašanja dokončnosti procesa oblikovanja slovenske nacije. Slovenci v Italiji, na Koroškem v Avstriji in v Porabju na Madžarskem ohranjajo svojo slovensko nacionalno identiteto in imajo dokaze o etničnozgodovinski pripadnosti svojega ozemlja Slovencem, ne morejo pa se združiti s svojimi sonarodnjaki in s slovensko državo. Zato se postavlja teoretično vprašanje: ali lahko Slovence v Sloveniji obravnavamo kot samostojno nacijo, ki je končala svojo pot k polnopravnosti, ali pa naj jih kot nacijo obravnavamo samo v mejah današnje slovenske države in v ta proces ne vključujemo Slovencev izven Republike Slovenije? Kako naj opredelimo ta del slovenskega naroda, ki je razdeljen med tri druge države in je bil podvržen romanizaciji, germanizaciji in madžarizaciji ter ni sodeloval pri ustvarjanju nacionalne države: je to etnična manjšina, morda kaj drugega? In še, kako bi na začetku 21. stoletja opredelili evropski narod? Etnično-politična zgodovina Balkana in vse Evrope ponuja veliko podobnih primerov, ki zahtevajo nov razmislek.
Gotovo je, da proces oblikovanja naroda nima konca. Ima začetek, medtem ko lahko konec oblikovanja nacije pride le s koncem same nacije, saj se narodi nenehno razvijajo in spreminjajo, tako kot živi organizmi.