V zadnjih dvajsetih letih je prva svetovna vojna postala pomembno raziskovalno polje slovenskega zgodovinopisja. Poleg vojaških in političnih vidikov vojnega spopada so predmet raziskav postali tudi socialni in kulturni vidiki vojne ter materialne in nematerialne posledice vojnega dogajanja na Slovenskem. Pregled doslej opravljenega zgodovinopisnega dela pokaže, da je bil zapolnjen marsikateri zgodovinopisni manko, tudi v primerjavi z zgodovinopisji sosednjih držav, predvsem italijanske in avstrijske, kjer so se pisanja zgodovine prve svetovne vojne lotili že po njenem koncu, bolj intenzivno in celovito pa so k njej pristopili od sedemdesetih let preteklega stoletja naprej. V slovenskem zgodovinopisju ostaja med tem še vedno pomanjkljivo raziskani del vojnega dogajanja, ki zadeva civilno prebivalstvo.
V razpravi Ženske v prvi svetovni vojni je Marija Wakounig zapisala, da v knjigah, ki govorijo o prvi svetovni vojni, marsikdaj zaman iščemo ženske. In to ne le v Sloveniji, temveč tudi drugod po Evropi. Omenjene so le fragmentarno, skorajda anekdotično, pa čeprav so kot delavke, kmetice, bolničarke, begunke, žrtve vojnega opustošenja, ki jih je prizadelo tudi sovražnikovo barbarstvo, bile del vojaške zgodovine vélike vojne.
Zgodovinarji, ki so po koncu vojne začeli osvetljevati vojno dogajanje, in pisci vojaških spominov so večinoma zamolčali milijone delavk, uradnic, dobrotnic, sester, ki so delovale v podporo vojski in bile vključene v vojaško ekonomijo. Prvo plaho zanimanje zanje se je začelo pojavljati v šestdesetih letih, ko se je mlajša generacija zgodovinarjev začela ukvarjati s socialno zgodovino. Bolj sistematično se je nadaljevalo v sedemdesetih in osemdesetih letih, ko se je povečalo ukvarjanje z zgodovino žensk. Še posebej v Angliji so raziskave Gail Braybon, Deborah Thom in Arthurja Marwicka preučile spremembe, ki jih je vojna prinesla v zaledje, in ženski angažma v podporo vojne, delovanje bolniških sester, pa tudi prisotnost prostitucije v neposredni bližini fronte. Začeli so se tematizirati in analizirati odnosi med spoloma v vojnem času, ženske alegorije in mite, ki jih je o ženskah kot užaloščenih vdovah in žalujočih materah širila vojaška propaganda. Tematika žensk je končno dobila mesto v obsežnih vojaških enciklopedijah in pregledih zgodovine žensk. V ameriškem zgodovinopisju so položaj žensk v veliki vojni začeli raziskovati Margaret R. Higonnet, Calire Tylee in Belinda Davis. V Franciji je v osemdesetih letih ledino na tem področju orala Françoise Thébaud, ki je pri preučevanju položaja žensk v prvi svetovni vojni ugotovila, da je Francija šele »v vojni odkrila svojo žensko polovico.« Sistematični in celovit pregled Zgodovine žensk, ki je izšel leta 1992 najprej v italijanščini, kmalu zatem v francoščini, pozneje pa v vseh najpomembnejših evropskih jezikih, vključuje njeno poglavje o ženskah v véliki vojni, v katerem povzema dotedanja spoznanja kolegic in kolegov, ki so se tematiki posvetili tudi v drugih nekdaj vojskujočih se državah.
V Nemčiji se je spremembam, ki jih je vojna prinesla v življenje milijonov žensk, začela posvečati Ute Daniel, v Avstriji pa je o ženskah med prvo svetovno vojno pisala Edith Rigler.
Če se je v zgodovinopisju sprva uveljavilo mnenje, da je velika vojna korenito spremenila odnos med spoloma in da je pripomogla k emancipaciji žensk, se je v nadaljevanju pokazalo, da se je tradicionalna vlog mater in hišnih gospodinj ohranjala tudi v vojnem času. Françoise Thebaud je na primeru Francije ugotovila, da je prva svetovna vojna za moške pomenila izpostavljenost smrti in trpljenju na bojišču, ženske pa je prizadela z bolečino zaradi ločitve in izgube najdražjih. Prinesla je »tudi prekinitev družinskega in družbenega reda, prisiljen začetek novih aktivnosti, čas novih možnosti«. Zaradi pomanjkanja moške delovne sile, ki je bila vpoklicana v vojsko, so oblasti spodbujale zaposlitev žensk, vendar ženski angažma v vojni ni vodil neogibno k priznanju ženske enakopravnosti niti k dodelitvi volilne pravice ženskam. To tezo potrjujejo številni primeri od francoskega do italijanskega in ne nazadnje tudi jugoslovanskega. Ženske so v vojnem teatru igrale vlogo navideznih protagonistk. Širjenje prostorov avtonomije žensk med vojno je bilo pogosto le prehodnega značaja. Družbe, ki jih je pestila vojna, so se bale velikih sprememb in prav zato je bilo vedenje in delovanje žensk vseskozi predmet analiz, sodb, karikatur, fotografij in filmov. Z njimi so se ukvarjali novinarji, zdravniki, kleriki, moralisti, politiki, varuhi javne morale, ki so tudi poskrbeli, da se je po koncu vojne vzpostavilo med spoloma »naravno stanje«. Po Margaret H. Darrow, ki je preučila francoski primer, vojna togih predvojnih spolnih stereotipov ni zabrisala, v določeni meri jih je celo okrepila.
Drugačnega mnenja sta Allison Scardino Belzer in Ute Daniel. Prva, ki je preučila položaj žensk med vojno v Italiji, meni, da so bili protiemancipatorni učinki vojne minimalni in da je vsesplošna vojna mobilizacija vendarle koristila ženskam: ponudila jim je priložnost, da so vstopile v javno sfero, ter možnost, da so se uveljavile kot aktivne državljanke, pa čeprav le za krajše obdobje. Ute Daniel kot poznavalka nemškega primera opozarja na pomanjkljivost zgodovinopisnega prijema, ki pri preučevanju zgodovine žensk v vojni in merjenju ženske emancipacije v njej aplicira današnje vrednostne kategorije in pozablja na raznolikost razmer, v katerih so delovale in živele ženske bodisi v neposredni bližini bojišča bodisi v zaledju. Dinamika med »vojno fronto« (war front) in »domačo« ali »notranjo fronto« (home front) je bila kompleksna, zato pa naj bi ukvarjanje z ženskimi izkušnjami vojne pomenilo upoštevanje njihove pluralnosti.
V tem smislu so zlasti študije na zahodnoevropskih tleh od devetdesetih let naprej zapolnile številne vrzeli. Pokazale so, da ženske vojne niso doživele le kot družinske matere, delavke in dobrotnice, da so mnoge, še posebej iz višjih razredov, služile domovini v vrstah Rdečega križa, organizirale humanitarno delo in pomoč vojski, da so se nekatere odločile tudi za bolj tvegane dejavnosti. Postale so vojne reporterke, vohunke, ali pa so se celo z orožjem podajale na bojišče. Iz najnovejših raziskav vidimo tudi, kako je vojna na novo opredelila koncept moškosti in ženskosti in kako so na vojno nasilje in uničenje reagirali moški in ženske. V nedavno izdanem zborniku Gender and the first world war, ki so ga uredili Crista Hämmerle, Osvald Uberrer in Birgitta Bader Zaar, je eden od poudarkov na ugotovitvi, da je zgodovina žensk v prvi svetovni vojni velikokrat nedosledna in prepolna protislovij. Ta so ne nazadnje vidna tudi v podajanju vojne izkušnje, ki jo bomo analizirali v nadaljevanju.
1. Slovenke o vojni
Čeprav je bila v milijonski množici pisem, ki so romala z evropskih bojišč v zaledje in iz zaledja na fronto, veliko takih, ki so jih napisale ženske, hranijo tako javni kot zasebni arhivi predvsem korespondence moških. Podobno velja tudi za spomine in vojne kronike. Večinoma jih je napisala moška roka. Toda kot nam potrjujejo navedbe iz moških pisem, so si z možmi, sinovi, očeti in brati dopisovale njihove žene, matere, hčere ali sestre. Znano je tudi, da so si pisanja sposobna dekleta dopisovala z neznanimi branilci domovine in da so to navado spodbujale vojaške oblasti skorajda v vseh vojskujočih se državah.
Eden redkih primerov ohranjenih družinskih korespondenc v slovenščini, ki nam omogoča analizo doživljanja vojne tako s strani moških kot žensk istega družinskega jedra, je korespondenca družine Gerbec iz Kambreškega, ki jo hrani Pokrajinski arhiv Nova Gorica. Sestavljajo jo pisma in dopisnice, ki sta jih sestri Marija in Amalija pisali iz begunstva v mestu Diano Marina v Liguriji, kjer bivali s starši Jožefom in Marijo, medtem ko so bili bratje Mihael, Franc, Anton in Janez vpoklicani v avstro-ogrsko vojsko. Med njimi je le Mihael preživel vojno. Pomembna nota dopisnic, ki sta jih sestri Gerbec pošiljali preko Rdečega križa na avstrijsko stran, je globoka vera v božjo previdnost. Brate sta vseskozi spodbujali, naj tudi ob najhujši stiski in nevarnosti ohranijo zaupanje v vero in Boga. Pri svojem pisanju sta zelo skrbeli, da ne bi spodbudili cenzure in da se ne bi zaradi neprimerne vsebine prekinila komunikacijska vez, ki je bila za vse družinske člane ključnega pomena.
Več zanimivega ženskega avtobiografskega gradiva iz časa vojne je shranjenega v Rokopisnem Oddelku NUK-a, ki hrani avtobiografsko gradivo priznanih ženskih peres. V njem so se ohranila pričevanja slovenskih izobraženk o prvi svetovni vojni. Slednje so o svojih vojnih izkušnjah pisale večinoma fragmentarno, vojnih razmer niso podrobneje opisovale, podobno so se izogibale splošnim sodbam o vojni moriji. Zato pa izpade izjemno dragocen tipkopis Alme Karlin (1889–1950), ki je nastal na osnovi vojnega dnevnika. V njem je celjska popotnica in pisateljica opisala svojo vojno izkušnjo v Angliji, obdobje, ki ga je med vojno preživela na Norveškem in Švedskem, ter vrnitev prek Berlina in Prage v rodno mesto Celje. V svojih spominih na vojni čas pokaže s prstom na tiste, ki so bili po njenem odgovorni za izbruh vojne: »Tistega razgibanega julija so odpovedali vsi. V glavah so imeli najbolj pustolovske predstave o modernem vojskovanju, precenjevali in podcenjevali so tisto; kar še niso nikoli preizkusili; niso slutili niti, kako dolgo bo trajal spopad niti koliko trpljenja bo povzročil.« V negotovosti dogajanja in lastne usode, zapuščena v sovražni deželi brez vsakršne politične zaščite, je kot »alien enemy« občutila porast sovraštva, učinek vojnega propagandnega stroja, ki je širil »obsedenost z eno samcato mislijo«, množično psihozo, ki so se je le redki »zelo trdni značaji« ubranili. Kot Avstrijka je bila izpostavljena hišnim preiskavam, zlobnim pripombam, nekorektnemu zmanjšanju plače, in vendar se ni prepustila razpihovanju vojnega sovraštva. Kot »tujka iz sovražne države« je imela svoje mnenje, a se je raje ovila v molk: »V teh mesecih mojega bivanja v Londonu sem se naučila molka. Do neke mere sem to obvladala vse svoje življenje, vendar je bilo takrat težje. Nikakor se nisem navduševala nad običajnim patriotizmom – v vojni 20. stoletja sem videla preveliko krivico, grozljivo nazadovanje kulture, ki ni imelo nobenega opravičila – vendar sem bila jezikovno navezana na nemški narod in sem predobro poznala neomajno lagodnost Avstrijcev, da bi lahko trpela laži o njih. Kljub temu sem morala molčati, saj razgreta besedna bitka ne bi spremenila mnenja, ki so ga imeli o mojem narodu politični nasprotniki.«
Njeno končno mnenje o londonski izkušnji vojne vključuje tudi pozitivne plati; ne le da so Angleži z njo ravnali dobro, nekateri so ji izkazali tudi podporo in solidarnost. V času, ki je klical po nasilju, je Alma Karlin za razliko od vojne opitih množic gojila pacifizem. Ni se pustila oslepiti od patriotizma, narodnega samoljubja, zato tudi ni mižala »pred prisilo, surovostjo in nepoštenostjo«, ki so se kot plev razrastle med vojno ne le na tujem, temveč tudi v njeni domovini: »Čim si vstopil v bolnišnico ali šel skozi vlake, ki so vozili z bojišča v zaledje in jim ni bilo videti konca, si videl neskončno bedo. Kje sta veličina in lepota, o kateri sanjarijo vojni navdušenci? Kako naj bo tolikšen padec morale, ki traja še danes, očiščujoča železova kopel, o kateri so toliko čenčali?« Še posebej ob povratku domov je videla vso grozoto vojne na pohabljenih ljudeh. Začutila je nesmiselno blaznost vojne, pokvarjenost, ki se je razrasla v vse družbene pore in je prihodnjim rodovom »sesula v prah čudovite reči«.
Avtobiografsko podajanje izkušenj, opažanj in razmislekov Alme Karlin nas seznanja z ženskim subjektivnim razumevanjem vojnega spopada, ki je ne le zaradi pacifistične naravnanosti, temveč predvsem zaradi odločnosti izreke lastnega mnenja tudi o vojni subverziven. Subverziven je nazadnje tudi zato, ker ga je jeseni 1931, ko je Alma Karlin dokončala svojo avtobiografsko knjigo, namenila »številnim ženskam tega sveta, saj bodo iz nje razbrale več, kot je zapisano med skopimi besedami, ki so vedno podobne krhkemu listju. In morda bo ravno nenapisano okrepilo dušo, ki se bori.«
Kot vidimo iz predgovora h knjigi, se je pri podajanju lastne zgodbe po eni strani soočala s potrebo po vzpostavitvi primerne razdalje do »Jaza, ki omogoča vsaj pogojno neosebno presojo«, po drugi strani se je morala tudi odločati o tem, kaj izpustiti in kaj vključiti, »da po eni strani ne bi motili razumevanja razvoja in po drugi strani ne bi z duše odgrnili zadnje tančice, ki jo ženska vedno razprostira čez svoja najintimnejša in najgloblja občutenja.« Izbire, ki jih je naredila, zgovorno pričajo o tem, da je bil njen namen preseči izključno intimistično pisanje in v delu, ki govori o vojnem času, spregovoriti o vojni tudi s širšega političnega vidika.
S podobnimi vprašanji tkanja spominov in narativnega oblikovanja doživetega so se ukvarjale tudi slovenske izobraženke, ki so prvo svetovno vojno preživele v Trstu, in so o njej pisale v svojih spominih ter avtobiografskih zapisih. Gre za narodno oziroma v ženskih vrstah aktivne ženske Marijo Kmet, Ilko Vašte, Marico Nadlišek, Pavlo Hočevar, ki jih je močno zaznamovala učiteljska izkušnja, ter delovanje v slovenskih tržaških liberalnih ali socialdemokratskih krogih. Prvi so imeli svoje središče v prostorih Narodnega doma, drugi v prostorih Društva Ljudski oder. Razlika v političnem nazoru jim ni preprečila sodelovanja pri dobrodelnih dejavnostih in predvsem v Zavodu sv. Nikolaja, ki je od leta 1889 organiziral pomoč in zaposlitev v hišnih gospodinjstvih v Trst priseljenih deklet. Prvo svetovno vojno so torej doživele v podobnih političnih, socialnih, gospodarskih in kulturnih razmerah, v mestu, ki je bilo v neposredni bližini soške fronte izpostavljeno bombardiranju italijanskih Capronov. Nekatere so bile samske, druge poročene. Tiste, ki so bile zaposlene, so poučevale v Ciril-Metodovi šoli. Srečevale so se na istih mestih, v šoli, ob javnih kulturnih dogodkih in pri karitativnih nabirkah. Kljub podobnim vojnam izkušnjam je podajanje doživetega med vojno subjektivno, zaznamovano z osebno izkušnjo, povojnimi pripadnostmi in avtobiografsko namero. Skupna pa jim je bila marsikatera zadrega, ki so si jo pri podajanju vojne izkušnje delile z moškimi pisci. Zadrega se je pojavljala zaradi spreminjajočih se političnih razmer, ki jih je sprožila vojna, razmer, v katerih dejanja posameznikov niso bila vedno dosledna z njihovimi političnimi čutenji in prepričanji.
Učiteljica Marija Kmet (1891–1974), ki jo je vest o smrti prestolonaslednika doletela v kavarni Balkan, v svojih spominih ne posveča večje pozornosti žalni svečanosti in pogrebu Franca Ferdinanda, ki sta močno pretresla tržaško javnost. O tem, ali je tudi ona stopila v središče mesta, kjer se je na ulicah gnetla množica, da bi se poslovila od prestolonaslednika in njegove soproge, ni v njenem pisanju nikakršne sledi. Omenja pa, da je ob vojni napovedi upala, tako kot tudi kolegice in prijatelji, s katerimi se je družila, da bodo Trst zasedli Angleži in da bo mesto postalo prosta luka.
Svoje spomine na prvi dve leti vojne je strnila v nekaj povedi:
Omemba pouličnega nasilja, ki je izbruhnilo, ko je Italija napovedala vojno Avstriji,  ni naključna. Njegove pobudnice so bile predvsem ženske iz najnižjih slojev, ki so prebivale v delavski in pretežno s slovenskim prebivalstvom poseljeni četrti sv. Jakoba, kjer je bila tudi ena od dveh Ciril-Metodovih šol. In prav pri Sv. Jakobu se je začelo ropanje, obračunavanje in uničevanje lastnine italijanskih patriotov, ki se je nadaljevalo vse do najožjega mestnega središča. Drugi poudarek avtorice je na pomanjkanju hrane, ki je v ospredju tudi drugih avtoric. Zanimivo pa je, da Marija Kmet povsem zamolči svoj angažma v tržaških dobrodelnih ženskih organizacijah, predvsem pa svoje prizadevanje, da bi se širša slovenska javnost zavedala dramatične usode primorskih begunk in krivičnega odnosa, ki so ga bile te deležne v osrednji Sloveniji.
Nekoliko daljše se o vojnih razmerah v Trstu in tegobah, ki jih je doživljala v vojnem času, razpiše v svojih spominih Ilka Vašte (1891–1967). Izbruh vojne jo je doletel v Bohinjski Bistrici. Tam je bila priča vpoklicu vojaških obveznikov, in bojazen, da bo moral tudi njen mož na galicijsko fronto, se je izkazala za realno v mesecu dni:
»Štiri leta je visel Damoklejev meč nad mojo srečo. Med tem časom sem živela le za svoj poklic in svoj dom, za moža in dva otroka. Politike, ki se mi je v tistih klerikalno žandarskih časih gnusila, sem se izogibala. Kljub temu je malo manjkalo, da me ni kmalu v začetku vojne zasukala v svoj vrtinec.
V vseh skoraj sedmih letih, ki sem jih prebila v Trstu, se spominjam enega samega primera, ko je podel človek poizkušal v našo šolsko skupnost vnesti »katoliške metode«, ki so bile v navadi na Kranjskem. Ovadil nas je v začetku vojne avstrijski vojaški oblasti kot »srbofile«, ki se v njegovi odsotnosti pri zaklenjenih vratih pogovarjamo o svoji izdajalski politiki. Spravil nas je v nevarno preiskavo. Stara avstroogrska vojaška oblast v veleizdajniških zadevah ni poznala šale.
Toda možak se je uštel. Preiskavo so odstopili politični oblasti. Zasliševal nas je človeško sposoben, pameten Lah, glavar Fabrizzi, po srcu najbrž nasprotnik razmajane Avstroogrske.«
V spominjanje na vojni čas je Ilka Vašte vključila še dve pomembni anekdoti. Prva je povezana z dobrodelno prireditvijo in z osamitvijo, ki so jo v slovenskem tržaškem okolju doživeli srbofili. Piska se spominja žene dr. Žerjava, aretiranega kot srbofila in avstrijskega izdajalca, ki je sedela povsem sama v dvorani Balkana, ne da bi se ji nihče približal. Slovenske družba se je takrat »potuhnila pred avstrijskim policijskim bičem.« Druga anekdota zadeva Cankarjevo predavanje v Trstu marca 1918. Organizatorji dogodka so slovenskega pisatelja zadržali v hiši dr. Ferfolje, da bi ostal trezen: »Rada bi bila šla poslušat njegovo predavanje, toda nisem mogla, ker so mi skupaj z gospo Maro Rusovo naprtili skrb za bife na čajanki, ki smo jo na skrivaj, to se pravi: brez blagoslova oblasti priredili Cankarju na čast v stranskih prostorih hotela Balkan. Ne spominjam se, da bi se bil tiste neuradne čajanke udeležil kdo izmed tržaških političnih »prvakov«.« O omejitvah, ki jim je bila v vojnem času izpostavljena, izvemo le iz drobnih omemb, ko denimo zapiše, da v letih vojne ni rada hodila po nepotrebnem od doma, ker se je zaradi bombnih napadov bala puščati otroka sama pri služkinji. Živela je namreč v stavbi, ki je bila v bližini vojaške bolnišnice in vojašnice, obe stavbi pa sta bili tarči sovražnikovih letal.
Bolj podrobno o bobnenju letal in sovražnih bombah, ki so jih nad Trst spuščali italijanski Caproni, piše v svoji avtobiografiji Marica Nadlišek Bartol (1867–1940), nekdanja urednica Slovenke, prvega slovenskega ženskega časopisa: »Bile so prve bombe. Odslej ni bilo več ne dneva ne noči, da bi ne leteli nad nami sovražni zrakoplovi, ki so prihajali od Opčin sem, krožili in se razgledovali. Ko so se že vračali in bili skoraj že za obzorjem, šele tedaj so se dvigali avstrijski izza Žavelj za njimi. Večkrat smo se seveda temu smejali. Lepe poletne noči so začele v samih reflektorjih, ki so baje iskali sovražnika v zraku. Žarometi so švigali zdaj po nebu zdaj po tleh na vse strani. Dasi vsa izmučena in utrujena, služkinje nisem več mogla imeti, ker je bilo pomanjkanje hrane že občutno sem legla v posteljo.« Kot mati petih otrok je vojno občutila še posebej dramatično, zato se je tudi v svoji avtobiografski pisavi posvetila opisu »grozovitosti šibe božje«. Pomanjkanje najosnovnejše hrane jo je prisililo, da je kljub svoji zavezanosti meščanskemu slogu življenja kupila kozo in jo prinesla v svoj meščanski dom. Svojim otrokom je morala zagotoviti prepotrebno mleko. Toda bolj peresa kot molže vešča ženska z njo ni rešila težav pri prehranjevanju otrok. Prisiljena je bila oditi po živež na Dolenjsko. Enega od sinov je sicer rešila pred pomanjkanjem in smrtjo tako, da ga je z drugimi svetoivanskimi otroki odpeljala v Varaždin, kjer je bilo lokalno prebivalstvo pripravljeno sprejeti »na hrano« otroke iz Trsta in s Krasa: »Tu niso nič vedeli o grozotah vojne, o bombah in zrakoplovih, o pomanjkanju in gladu. Kakor da smo prišli v drug svet. Bel kruh, obilo mesa, klobas, pečenke, z eno besedo vsega, o čemer smo mogli mi siromaki samo še sanjati. Videli smo, jedli smo, a verjeti nismo mogli, da je vse to res, da more biti taka razlika med državljani iste države. Da, Ogrska je vse trdno držala v svojih krempljih in ni dala prav nič na noben pritisk. Sinka sem pustila v Varaždinu, kjer se mu je dobro godilo in si je kmalu opomogel. Z županovim dovoljenjem sem lahko odnesla nekaj moke in slanine ter nastopila težko pot proti domu.«
Po prihodu domov jo je še bolj bodlo v oči pomanjkanje, v katerem so živeli v Trstu. V spominu ji je ostalo obilje hrane, ki ga je videla na Hrvaškem, in zato so se ji razmere, v katerih so živeli v neposrednem zaledju fronte, zdele še bolj krivične: »Tu sama ovsena kaša brez zabele, tam na Hrvaškem pa imajo vsega v izobilju. Kje je pravica, sem si mislila. Pri nas umirajo ljudje od gladu, v Istri jedo nekateri kar travo, da jim zatekajo noge, ki postanejo kakor tramovi, dokler jih ne reši smrt, tam pa se maste in rede z vsem dobrim. [...] Stari in oslabeli ljudje so cepali in umirali kar na ulicah; sestradani in utrujeni konji so se kar zleknili in poginili na cestah. Od gladu so umirali otroci, tudi med mojimi sorodniki v Koloniji, kjer sem se rodila, so našli zjutraj mater umirajočo in otroka mrtvega. Jaz nisem več upala, da mi vsi otroci ostanejo živi. Drugega sina so vzeli moževi sorodniki v Medvode, da je imel jesti in da je nam ostala njegova nakaznica.«
Militarizacija moža leta 1916 in višja plača majorja, ki jo je potem prejemal, ni bistveno spremenila družinskih materialnih razmer, za kar je Marica krivdo pripisovala tudi sebi: »Leta 1916 je bil mož militariziran. Dobil je čin majorja in še enkrat takšno plačo kakor doslej. Bil je pa dan za dnem vse popoldneve v kavarni, kjer so politizirali in ob kartah reševali in ustvarjali Jugoslavijo. Lahko bi tedaj plačevali oderuške cene za živež, a mož mi je dajal kakor ponavadi. Veliko krivde je na meni, ki bi morala zaradi otrok nastopiti vse drugače.« Marica je bila prepričana, da politične oblasti niso preganjale njenega moža in drugih jugoslovansko in rusofilsko usmerjenih tržaških Slovencev, med katere je sodila tudi sama, ker so v Trstu veljale posebne razmere. »Ko bi bila kje drugod in ne v Trstu, bi že davno ne imel več glave. Toda v Trstu je bilo vse slovensko in italijansko prebivalstvo le za antanto in proti centralnim silam, vsi ene misli, istih želja. Kaj so mogle oblasti, ki so dobro poznale naše razpoloženje. Namestnik je zatisnil kar obe očesi. Že ob začetku vojne sem pripovedovala vsem in povsod, da sta vojni krivi le Nemčija in Avstrija, da Avstrija tako sovraži Srbijo, da ji ni dovolila dohoda na morje, dasi so si ga priborili s krvjo in žrtvami v balkanski vojni.«
Da je v tem svojem prikazu političnega vzdušja idealizirala razmere v Trstu, vidimo iz njenih konkretnih opisov tržaške stvarnosti, še posebej pa iz ugotovitve, da se je večina tržaškega prebivalstva med vojno vedla konformistično. Tržaški trgovci, ki so ob izbruhu vojne okrasili svoje izložbe s črno-rumeno barvo, so ob prihodu italijanske vojske v mesto razkazovali italijansko trikoloro. 
O življenju med prvo svetovno vojno v Trstu, ko je bil na voljo le vijoličasti kruh z okusom po plesni in je mrgolelo vohunov ter ovaduhov, piše v svojih spominih tudi Pavla Hočevar (1889–1972). Pri opisovanju vojnega časa posveča posebno pozornost političnemu vzdušju, ki je vladalo v tržaškem okolju, v katerem je delovala kot politično in narodno angažirana učiteljica: »Ko se je začela prva svetovna vojna, je z vso silo zaplalo tudi v nas nekaj novega, nedoločenega, polno groze in bojazni in – upanja. Kamorkoli sem stopila, me je spremljalo glasno ali prikrito vprašanje: kaj mislite, kaj bo zdaj z nami? Za odgovor smo drug drugemu sporočali vesti z balkanske in ruske fronte, si zaupali dobljene izjave, mnenja dobro obveščenih oseb, govorice iz italijanskih krogov … Vse pa smo povezovali z upanjem na prihodnost, ki se nam je kazala danes temna, jutri svetla, pojutrišnjim meglena, pa zopet svetla, svetla. « Kot lahko sklepamo iz citata, je v avtobiografski pripovedi Pavle Hočevar viden vpliv časa, v katerem je njena avtobiografija nastala. V linearno oblikovani avtobiografski pripovedi posveča velik pomen svojemu kulturnemu in političnemu angažmaju in opozorja na politično ozadje vojne stvarnosti: » Porazi in zmage na bojiščih na Balkanu, na ruski fronti in na zahodu, oktobrska revolucija, razpad trozveze, pristop Italije k antanti. Jugoslovanski odbor v inozemstvu, novi cesar v Avstriji, majniška deklaracija, prodor na solunski fronti, pa novosti v preskrbi in še toliko drugih dogodkov – vse to je odvijalo in privijalo svetilko nad našim upanjem, da je zdaj plamenelo, zdaj tlelo, nikoli pa ugasnilo. «
Podobno kot Marica Nadlišek Bartol tudi Pavla Hočevar omenja bedo, stradanje, pomanjkanje, toda le mimogrede. Zanjo je pomembnejši politični okvir, v katerem se je znašlo tržaško slovensko prebivalstvo v vojnem času. Za razliko od ostalih avtoric podaja podrobnejšo sliko ženske aktivnosti v Trstu. Piše o tem, kako so na pobudo tržaškega Rdečega križa in slovenske delegatke Antonije Slavik na Ciril-Metodovi šoli zbirali perilo, kovine, denarne prispevke. Kako je bila kot odbornica Ciril-Metodove ženske podružnice aktivna v Organizaciji za pomoč vdovam in sirotam, kako je sodelovala pri pripravi pevskih in dramskih prireditev za otroke in odrasle » z namenom, da okrepim narodno zavest, da izpričamo razumevanje za socialne potrebe, da zberemo sredstva za pomoč našim potrebnim otrokom in družinam. « Pri organiziranju dobrodelne pomoči slovenskim družinam, ki jih je prizadela vojna, je podpirala delovanje Antonije Slavik, čeprav se z njo ni vedno strinjala: » Njena domoljubna čustva, so bila jasna in neomajna: veselila se je in trpela s Srbi in z Rusi in z vsemi zavezniki; iz iste globine srca pa je tudi privoščila zmago generalu Borojeviću. Nekatere med njenimi sodelavkami ji nismo mogle slediti, čeprav smo občudovale njeno brezmejno ljubezen do tega koščka slovenske zemlje. Naši pogledi na splošno vojno politiko so se večkrat razhajali in nismo si mogle kaj, da bi ji kljub spoštovanju ne bile v šali dajale vzdevka gospa harmonika. «
V nadaljevanju Pavla opiše hiranje otrok, njihovo pošiljanje na kmete, brezplačna kosila v šolski kuhinji na obeh Ciril-Metodovih šolah, nad 700 brezplačnih kosil pri Sv. Jakobu in nad 300 na Aquedottu, a tudi, kako je na pravljičnih popoldnevih v Slovenskem gledališču Marica Bartolova pripovedovala » vesti in bajke, čarala malčkom čudežne prizore in jim bridkosti vsakdanjega življenja vsaj za neka uric spreminjala v svet Indije Koromandije. « Pavla Hočevar prikazuje vojni čas kot čas, v katerem je med slovenskim prebivalstvom naraščalo proslovansko čutenje, ki se je širilo tudi med nižje razrede. Po njenem prepričanju je v vojni tržaške Italijane in Slovence družila protiavstrijska mržnja:
»Sožitje s tržaškimi Italijani, odvisnimi od Avstrije, je bilo med vojno za našo miselnost vsekakor različno od sožitja z vladajočimi Nemci. Čeprav smo bili v hudem medsebojnem sporu, je vendar nje in nas družilo nekaj skupnega: mržnja do Avstrije in pričakovanje njenegarazpada.« Za razliko od ostalih v Trstu živečih slovenskih izobraženk se Pavla Hočevar loti zelo podrobnega opisa političnih razmer ob koncu vojne, opiše kako se je njeno upanje sprevrglo v razočaranje, kako se je slovensko učiteljstvo organiziralo po prihodu italijanske vojske v Trst. Čeprav je bolj kot ostale tu omenjene piske razumela svoje avtobiografsko pisanje »v funkciji drugih«, je tudi ona izkoristila bel list, da je zapisala svoj lastni pogled na čas, v katerem je živela, in to kljub trpki izkušnji Nagodetovega procesa, ki jo je doletela.
2. Zaključek
Vse tu omenjene piske je prva svetovna vojna zaznamovala tako v materialnem kot nematerialnem smislu. In vendar, če njihov opis vojnih izkušenj in vojnih razmer ocenjujemo v okviru njihove celotne avtobiografske pripovedi, ugotovimo, da je bil zanje bolj kot vojni čas travmatičen povojni čas. Po prihodu italijanskih oblasti so slovenske izobraženke v Trsu doživele pritiske in grožnje, ki so jih prisile v odhod in izselitev v Državo SHS oziroma Kraljevino Jugoslavijo. Ne nazadnje so prav travma prisilnega odhoda iz Trsta, okolja, v katerem so se poklicno uveljavile in našle odlične spodbude za javno delovanje, katerega odmev je segel tudi v širšo slovensko javnost, in težave, ki so jih imele pri vključevanju v novo ljubljansko oziroma širše kranjsko stvarnost, dale povod za avtobiografsko pisanje in samozavedanje prehojene življenjske poti. V njihovih naracijah prva svetovna vojna izpade kot uvertura v prihodnje katastrofe, ki so zajele Evropo, slovenski narod in njih same. Iz konkretnih opisov pa vidimo, da prva svetovna vojna zanje ni bila čas emancipacije, nadaljevanja intelektualnega in političnega dela, ki so ga opravljale pred njenim začetkom. Prisilila jih je v umik v zasebnost in k ukvarjanju z dobrodelno dejavnostjo, ki pa je bila pred prvo svetovno vojno le eno od področij, na katerem so delovale. Podobno je tudi Almi Karlin konec vojne pomenil prilagajanje novemu okolju, kjer so se razraščala nova sovraštva, ki jih je zapustila vojna.